INOVATIVNI DUH

Nekatere oblike umetnosti so tako edinstvene, da se niso samo ohranile več stoletij, ampak dejansko cvetijo.

To dokazuje zapletena metoda rezanja stekla Edo Kiriko z mojstri, ki ponosno nadaljujejo to 200 let staro bogato in cenjeno tradicijo. Kljub temu pa mojstrski izdelovalci še vedno sledijo sodobnemu razvoju in svojega dela ne opisujejo kot strogo tradicionalnega.

»Tradicija je resnično močna beseda, polna različnih pomenov,« pojasnjuje rokodelec tretje generacije Edo Kiriko, Joširo Kobajaši. »Pri nadaljevanju obrti ne gre za prisilo ali preteklost, ki bi nas obremenjevala, ampak za nekaj, kar po mojem mnenju bolj izhaja iz vsakodnevne človeške dejavnosti in organskega sledenja običajem, nečesa, kar povezuje vse.«

Natančno posnemanje postopka je bistveno za umetnost obdelave stekla Edo Kiriko, leta prakse in usposabljanja pa so ključna za vsakega nadobudnega rokodelca. Kot številni drugi je tudi Kobajaši začel z izobraževanjem pri rosnih 13 letih, ko se je v delavnici pridružil očetu.

»Takrat si posnemal starejše mojstre in se učil z opazovanjem. V delavnici smo preživeli tudi 10 ur na dan,« je dejal. »Delo je bilo res naporno.«

Trdo je garal, da bi razvil svoje spretnosti, in priznava, da se ni imel za pravega strokovnjaka, dokler ga njegovi stanovski kolegi niso pri 33 letih nagradili s posebno nagrado. Vsekakor gre za zahtevno vajeništvo, pri katerem so leta usposabljanja bistvena, saj je ta oblika steklarstva, ki se je ob koncu dinastije Edo razvila na območju Tokia, zelo natančna in zahteva perfekcionizem, ki odraža k podrobnostim usmerjeno naravo japonske kulture.

Kobajaši razume kompleksnost svojega dela kot bistveno prvino za zagotavljanje visoke kakovosti končnega izdelka in tudi kot osrednji element globokega občutka izpolnitve in zadovoljstva, ki mu ga ta obrt prinaša.

»Ta filozofija ima gotovo velik vpliv na delo rokodelca,« je povedal. »Najmanjše finese so zelo pomembne. Zato smo pri izdelavi tako skrbni in pozorni. Gre za osebno zadovoljstvo, ki ga rokodelec črpa iz svojega dela.«

Čeprav goji strast do rokodelske obrti Edo Kiriko in mu delo že leta prinaša zadovoljstvo, Kobajaši ni pritiskal na svojega sina, da sledi tej poti, ampak ga je spodbujal pri raziskovanju drugih kariernih možnosti.

Kljub temu sta družinska zgodovina in tradicija pretehtali in njegov sin Johej se mu je pridružil v družinski obrti ter s seboj prinesel sodoben pogled, obenem pa ohranil prvine dela, ki so jih cenile in izpopolnile prejšnje generacije.

»Čudovito je, da lahko v svojem delu uživaš in od tega živiš,« je dejal Kobajaši. »Vesel sem, da sem ubral to pot.«